PREHRANA

Prehrana je v tesni povezavi z zdravjem ljudi. Način prehranjevanja lahko deluje kot dejavnik tveganja, ki ogroža zdravje posameznika, oziroma kot zaščitni dejavnik, ki krepi zdravje in izboljša kvaliteto življenja. Epidemiološke, biokemijske in molekularno – biološke raziskave so pokazale povezavo med pojavnostjo in potekom določenih kroničnih bolezni in načinom življenja ter prehranjevanja. Dokazano je, da dejavniki nezdravega življenjskega sloga (prehrana, telesna dejavnost, alkohol, tobak) spadajo med ključne vzroke za nastanek najpomembnejših kroničnih nenalezljivih bolezni: bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, nekaterih vrst raka, nekaterih kroničnih pljučnih obolenj, debelosti in osteoporoze ter drugih bolezni mišično-kostnega sistema. Nezdravo prehranjevanje vpliva tudi na pojavljanje in vzdrževanje fizioloških dejavnikov tveganja v zvezi s kroničnimi nenalezljivi boleznimi, kot na primer zvišan krvni tlak ter zvišane vrednosti holesterola in glukoze v krvi. Cilj uravnoteženega prehranjevanja je ohranjanje in izboljševanje zdravja in s tem kakovosti življenja, kot tudi preprečevanje s hrano pogojene simptome pomanjkanja (npr. dermatitis, očesne in možganske okvare) in deficitarne bolezni (npr. pelagra, rahitis, skorbut), kot tudi prekomerno prehranjevanje, ki lahko vodi do nastanka številnih civilizacijskih bolezni. Zdrava prehrana ali zdravo prehranjevanje vključuje varno, energijsko in hranilno uravnoteženo ter varovalno hrano, ki ohranja in krepi človekovo zdravje. Za dosego uravnotežene prehrane se poslužujemo normativov in referenčnih vrednosti za vnos hranilnih snovi, ki pa so specifični glede na spol, starost, telesno dejavnost in druga stanja in so lahko priporočene, ocenjene ali orientacijske vrednosti. Referenčne vrednosti za vnos hranil navajajo količine hranilnih snovi, za katere domnevamo, da pri skoraj vseh osebah navedene skupine prebivalstva varujejo pred prehransko pogojenimi bolezenskimi stanji ter omogočajo njihovo polno storilnost. Poleg tega naj bi ob rednem vnosu omogočale nastanek telesne rezerve posameznih hranil, tako da so le ta ob nenadnih povečanjih potrebah na voljo. Referenčnih vrednosti ni mogoče in ni potrebno dosegati vsak dan, niti ne proporcialno z vsakim obrokom. Priporočene vrednosti za vnos hranil po svoji definiciji pokrivajo potrebe skoraj vseh oseb (98%) neke definirane skupine zdravega prebivalstva. Pri posamezniku pa je priporočena le tista količina, s katero pokrije potrebe za določene hranilne snovi in ni tveganja za nezadostno preskrbljenost. Priporočene vrednosti so navedene izključno za tista hranila, katerih potrebe so dobro poznane in podrobno raziskane in naj bi ustrezale vsem individualnim fiziološkim nihanjem in poleg tega zagotavljale zadostno zalogo hranilnih snovi v telesu (beljakovine, vitamin A, vitamin D, tiamin, riboflavin, niacin, piridoksin, folat, kobalamin, vitamin C, kalcij, fosfor, magnezij, železo, jod, cink).